Ideja o domačih žganicah se je začela razvijati pred dvema letoma med obiranjem jabolk.
Letina je bila neobičajno obilna. Ozimnica je bila nabrana in v kleti skoraj ni bilo več prostora za še več stisnjenega jabolčnega soka.
Kaj je še mogoče narediti iz večje količine jabolk, smo se vprašali? Kompote? Sušene krhlje? Ali morda sadjevec?
“Pa saj niste še nikoli kuhali žganja. Še pijete ga ne,” se je oglasilo s prve krošnje.
“Ker domači sadjevci večinoma niso kaj prida,” je odgovorila druga jablana.
Oboje je bilo res. Nikoli nismo kuhali žganja in zelo redko smo ga pili, ker smo ga povezovali s pekočo tekočino nedoločljivega okusa, s katero so na kmetiji ponavadi postregli po prvih desetih kubikih preloženih in razžaganih drv.
A nas je kljub temu zamikalo poskusiti.
Na naših dveh posestvih je namreč raslo še veliko starih jablan in hrušk, kakršne je našim prednikom predpisala Marija Terezija. V eni izmed starih kleti smo našli tudi star bakreni kotel, ki sicer ni bil več uporaben, a je nakazoval žganjarsko tradicijo naših prednikov.
Kot popolni začetniki smo najprej prebrali nekaj knjig, preklikali forume, pregledali videe ter preštudirali seminarske in diplomske naloge o teoriji in praksi destilacije. Nato smo kupili več manjših vrelnih sodov, kotel za žganjekuho in kvasovke.
Naš prvi poskus je bil jabolčno žganje, ki smo ga opremili z dopinškim imenom, oblikovali etiketo in preizkusili kot novoletno darilo. Po zelo spodbudnih odzivih so sledili so novi okusi: žganje iz jabolk in grozdja ter žganje iz kakija, s katerim smo zaključili prvo sezono.
Vse tri Dopinge smo poleti 2024 poslali v ocenjevanje na mednarodni festival žganih pijač, ki ga je organiziralo Društvo ljubiteljev domače žganjekuhe. Za jabolčno žganje smo prejeli bronasto kolajno, za jabolčno in grozdno kombinacijo so nam podelili srebrno kolajno, za kakijevec pa zlato.
Kljub omenjenim priznanjem smo sklenili, da nočemo postati žganjarna ali še en butični “startup”, saj smo zelo dobro poznali podobne zgodbe in se nismo hoteli takoj ujeti v običajne podjetniške pasti.
Začeli smo kot neke vrste zadruga sorodnikov, partnerjev, prijateljev in kolegov, ki so za Dopinge prispevali čas, delo, sadje, ideje in drugo podporo, predvsem pa nas je povezalo druženje in veselje do učenja. Zato bodo Dopingi še nekaj časa ostali predvsem igrišče ter prostor za druženje in izpopolnjevanje prvotne ideje – izdelave vrhunskega domačega sadjevca. In privilegij, da se nam lahko kak poskus brez večje škode tudi ponesreči.