Cesarici Mariji Tereziji pripisujemo veliko zaslug, saj je v današnje slovenske kraje poleg šolstva, katastra, uradništva in drugih pridobitev moderne države prinesla tudi hruške.
Njeni svetovalci so menili, da bodo nasadi nezahtevnih in odpornih sort izboljšale zimsko prehrano in okrepile lokalno ekonomijo, saj bodo lahko kmetje iz njih pridelovali in prodajali tudi domače žganje.
Ker so tukajšnji podaniki že takrat radi preslišali zunanja priporočila, je priporočilo postalo ukaz. Po cesaričinem odloku je moral vsakdo na dvorišču zasaditi vsaj eno hruško. Če ukaza ni ubogal, so prišli biriči in ga pretepli. Tako naj bi najbolj znana slovenska drobnica dobila ime: tepka.
Gorenjski tepkovec je ena izmed redkih slovenskih žganic, ki je pridobila uradno geografsko označbo. Naše prvo hruškovo žganje verjetno izpolnjuje pogoje za ta naziv, saj smo ga nakuhali iz domačih tepk. Poleg tepkovca smo pripravili še dva druga hruškova okusa. Pri enem smo uporabili blice in pri drugem okroglice, prav tako stari sorti iz terezijanskih časov.
Vsako hruškovo žganje ima drugačno aromo in okus, zato težko določimo osebnega favorita. Letos nameravamo preizkusiti še kako novo staro sorto, saj smo lani zamudili zgodnejše rumenke in še dve poznejši sorti moštnic.
Etiketo za hruškovec je oblikovala Vesna, ki skrbi za našo podobo od prvega Dopinga.