Prvo leto smo se največ ukvarjali z destilacijo: kako pravilno pokuhati sadno kašo ter ločevati kakovostno žganico od metanola in drugih ostankov. Druga sezona se je začela z bolj premišljeno pripravo sadja in nadziranjem vrelnega procesa. Po zaključku letošnje pa vidimo, da nas največje izboljšave čakajo predvsem pri izbiri in kakovosti temeljne surovine.
Na začetku bi si težko predstavljali, da nas bo žgankejuha pripeljala na tečaj nege in obrezovanja sadnega drevja. Vendar smo imeli zaradi našega podedovanega sadnega kapitala zelo veliko praktičnih vprašanj.
Ali pravilno obrezujemo? Kako izbrati in potem oblikovati pravo sadiko? Je mogoče pomladiti ali vsaj urediti zelo staro drevo? Kdaj se lotiti obrezovanja, katera sadjarska opravila sodijo pod jesenski ali zimski rez?
Prvo pravilo je preprosto, je povedala vodja tečaja. V sadovnjaku “potrebujete ostre škarje in trdo srce”.
Že po prvih rezijh je bilo namreč očitno, da smo ljubiteljski sadjarji preveč usmiljeni do vsakega cvetnega brstiča ali veje, ki še ni čisto suha. Zelo globoko je bila ponotranjena tudi podoba velike košate jablane ali hruške, ki je bila zelo drugačna od piramidastega drevesnega ideala, kakršnega poznajo intenzivni sadovnjaki.
Tako smo se naučili osnovne tehnike reza, a tudi načrtovanja drevesnih etaž in usmerjanja (privezovanja) prihodnjih vej, ki bodo v prihodnjih letih postale rodne in postopoma nadomeščale starejše. Vrvice za povezovanje in ukrivljanje vej so zato enako pomembne kot škarje.
Vse kaže, da se bomo začeli naslednje leto ukvarjati še z gnojili 🙂